Benka Pulko

klik za povečavo

Ženska z največ prevoženih kilometrov po vsem svetu (bila je tudi obraz letnega poročila ZM), prva »izgnanka«, prva dama pisanja … z Guinessovim rekordom … o življenju, Sloveniji, njenih vzornikih, krščanstvu, ignoranci in še marsičem … Pa dober tek.

Večno na poti, Slovenka s “cigansko” krvjo … kje je tvoj dom?

Dom ni kraj, ampak je občutek v srcu. Tako ga lahko vedno nosim s seboj. Ukoreninjam se na srečo brez večjih težav. Če je le zemlja spodobna in ljudje niso pretirano onesnaženi. Ptuj ostaja moj najbolj poseben kotiček planeta. Tam sem vzklila. Zaradi tega ga v mojih očeh ne more nadomestiti nobeno, še tako briljantno, mesto. S koreninami pa je, saj veste, kako: da se jih prekopati, presaditi, zaliti, pognojiti, potešiti in razveseliti na veliko rodovitnih koncih tega ljubega sveta …

Kako si se počutila, ko si se na pot okoli sveta podala prvič? Sama … ženska … ? Kakšno je bilo razumevanje okolice, sponzorjev … medijev?

Počutila sem se hm, kot zvezda; majhna in neznatna v neskončnem vesolju. Zvezda, ki brli in je pripravljena trdo delati, da nekoč morda zažari. Enostavna metoda garačev, ki vedno rodi vsaj kak sad. Kar zadeva razumevanje okolice, le-to se vedno začne z razumevanjem samega sebe. Po tem ko prepričamo sebe, ko v nekaj globoko verjamemo, ni več nobena umetnost prepričati še drugih. Če so seveda dovzetni in zreli za idejo. Ako niso, je veliko bolje, da takšnih ljudi, podjetij, medijev ne vlečete s seboj v projekt, ker bodo pokvarili vzdušje ter dobro energijo, brez katerih bo delo veliko napornejše in bistveno manj zabavno.

Kako dojemaš “dva” svetova – Slovenijo in ZDA, kjer je tudi del tvojega srca? Kakšne so razlike, so kje skupne točke? Nekateri pravijo, da je Slovenija zaspala tam nekje v letu 1992 – kaj meniš ti?

Kar nekaj skupnih točk bi se našlo. Američani delajo neumnosti po svetu, Slovenci pa doma. Oboji so na moč nezadovoljni s svojo trenutno vlado. V obeh državah je trenutno čisto prevroče poletje.

Slovenija ima pred ZDA kar nekaj pomembnih prednosti: bučno olje, ptujske piščance, Radgonsko penino, kraški pršut in Planico. No, tudi Združene države se ne dajo. Slovenijo prekašajo z veliko življenjskega prostora, kjer ni nobene potrebe za tacanje po drugih, in na moč vljudne ljudi.

In ne, nimam občutka da Slovenija spi. Veliko se dogaja – v glavnem bedarij. Pred dnevi sem svoji domovini napisala pismo: »Draga sloVENIja! Prijateljsko ti svetujem, da se zagledaš vase in nehaš zajebavat ljudi, ki bi radi delali. Ti moraš biti edina država na svetu, kjer fizične osebe ne smejo izdati računa in legalno zaračunati za pošteno opravljeno delo. Naj ti povem, da nas to tvoje vedenje navdaja z ljubeznijo do lenobe in sovraštvom do tebe, ki nas večino (mentalno še zdravih) državljanov spravljaš vse pogosteje v nezavidljivi obup.«

Kakšen je pravzaprav tvoj “običajen” dan?

Običajnih dni pri meni ni. Verjetno jih imam prav zato vse po vrsti rada. Odvisni so od tega, kje se nahajam in v kakšni (delovni) fazi sem. Ko pišem knjige, sedim pred računalnikom po osemnajst ur na dan. Vsak dan, brez izjem, dokler delo ni končano. Navadno veliko mesecev. Pisanje me zabava. Ko predavam, sem po cele dneve s poslušalci. Delitev izkušenj me izpolnjuje. Ko potujem, se vsak dan prilagajam krajem, običajem in ljudem. Multikulturnost me ščiti pred ignoranco do sveta. Ko sem doma, se z veseljem prilagajam sama sebi: nosim obleke, vsak dan kuham, se potikam po vrtu, gozdu, gojim kaktuse, vzgajam lotuse, berem, igram golf, tu in tam skočim v kajak ter odveslam par kilometrov. Iz čistega užitka (ne potrebe, ker pri nas je za likalnik zadolžen mož, medtem ko je sesalec moja domena) si kak dan parkiram likalno mizo na teraso pod stari hrast in vozim likalnik z vsaj toliko užitka kot motor. V glavnem, nikoli mi ni dolgčas. Življenje ponuja vse preveč izzivov in jaz sem čisto preveč radovedna, da bi se jim odpovedovala. Ne glede na to, na kateri strani sveta se zbudim.

Kako sploh začneš živeti svoje sanje? Ker tebe namreč zelo dojemam kot osebo, ki dela točno to, kar sanja … in želi.

Hvala za kompliment. Res je, živim to kar želim. Za to sem se rodila. Da smo na svetu za to, da trpimo je del krščanskega nauka, s katerim se da krasno manipulirati ljudi, a pri meni se ne obnese. Moje življenje je moje in sama sem kriva za vse: dobro, slabo, posrečeno, ponesrečeno, vse. Nobenega izgovarjanja, nobenega iskanja krivca v bogu, svetnikih, sosedih, državi in kaj vem h komu se ljudje, ki si ne upajo biti odgovorni zase in svoja dejanja, še zatekajo.

Sanje začnemo živeti tako, da najprej nasanjamo, kaj bi od svojega življenja sploh radi. To je pomembna faza, ki jo večina preskoči. Potrebno je vedeti kam si želimo, kaj bi radi dosegli, postali, kaj bi počeli in kaj smo za to pripravljeni žrtvovati. Potem se je potrebno odpraviti na delo, ker od samega sanjanja se še nikoli ni nič zgodilo. Garanje je – vsaj iz moje skromne izkušnje – edina garancija, da bo na koncu tunela nekega dne vendarle zasvetila luč. Le teme se ne smete bati, kajti dolžine teh tunelov so navadno merljive v letih, celo desetletjih. Do sanjskih ciljev ni nobenih bližnjic. Nikoli.

Na svoji poti si srečala toliko krasnih osebnosti, da gredo meni “dlake pokonci”, ko samo berem ali se pogovarjam s teboj o tem. Pa vendar – lahko morda izpostaviš koga prav posebnega? In zakaj …?

Seveda lahko izpostavim enega, ob katerem se ježi tudi moja koža že nekaj leta. Med vsemi krasnimi ljudmi sem na razpotjih sveta srečala tudi svojega moža, tralala. Človeka, ki me nikoli ne neha spravljati v dobro voljo, in moškega, ki se nikoli ne utrudi biti pozoren. Saj vem, da zveni že kičasto, ampak tako je. In povem zato, ker vem koliko žensk izgublja upanje. Zraven njega so name naredili vtis številni posamezniki: predvsem izjemni, »navadni« ljudje. Od znanih osebnosti me je kot človek z veliko začetnico prepričal dalajlama. Ostali so bili bolj nastopajoče ikone, ki so to, kar se od njih pričakuje, in ne to, kar v resnici so.

Svojo energijo usmerjaš v odgovorne projekte, nekateri bi jih sedaj moderno imenovali družbena odgovornost. Kateri ti je najbolj pri srcu in zakaj?

Hm, sem bila že bolj aktivna, kot sem trenutno. Biti odgovornejša v osebnem življenju pomeni imeti manj časa za družbo. Moj najljubši sklad je jasno še vedno sklad za pomoč pri šolanju otrok, Verjemi vase in osvoji svet, ki sem ga ustanovila leta 2006. Fundacija, ki ji pri delovanju nesebično stoji ob strani Ustanova županov sklad, še vedno izjemno aktivno deluje, le osebno sem morala izpreči iz vodenja celotne administracije, financ ter birokratskega dela. Naloge so brez odlašanja sprejeli na svoja pleča v Tibetanski otroški vasi v Dharamsali, kamor namenimo največ pomoči. Koliko dela sem opravila, mi je postalo jasno šele po tem, ko so mi sporočili, da so na novo morali zaposliti tri ljudi.

Kateri hobi ti je najljubši? Beremo o rožah, kaktusih, kuhanju … kdo vse preskuša tvoje kulinarične dobrote?

Hobiji so aktivnosti za razvedrilo v prostem času, jaz pa se vedrim že z delom, tako da hobijev sploh ne potrebujem. Vse konjičke sproti spreminjam v paradne konje svojega življenja. Rože, kaktusi, zelenjava in friziranje domače »šume« so le možnosti neizživetemu biologu v meni. Tudi fotografija je bila včasih hobi, pa je postala delo. Enako se je primerilo s pisanjem. Včasih sem veliko pletla. Pred kratkim sem se vdala v reševanje sudokov. Ugotavljam, da so krasna zaposlitev možganov na letališčih. Po novem s soprogom občasno igram šah. Kulinarika in sommelierstvo me zanimata že par desetletij, zato nič čudnega, da so ples po kuhinji, eksperimentiranje za štedilnikom in posedanje za mizo pri meni strašno sveta opravila. Vsaj tako kot kompliciram okoli motorjev in motociklistične opreme, sem izbirčna v kuhinji. Brez pravih kozarcev za vsako vino, dobrih nožev, zanimivih krožnikov in vseh ostalih mogočih ter nemogočih malenkosti z vseh vetrov in kultur, pri nas doma ne gre.

Na kosilo ali večerjo pa so k meni na razvajanje povabljeni vsi, ki imajo domači naslov in niso preleni, da se primajejo na obisk. 🙂

Prejela si vrsto nagrad, priznanj … katero ti je najljubše, na katerega si najbolj ponosna?

Pravzaprav se nanje spomnim precej poredko. V glavnem takrat, ko z njih brišem prah ali me na predavanjih sprašujejo o njih. Sicer pa sem v življenju orientirana bolj naprej kot nazaj. Vsako jutro me iz postelje vrže volja do novih izzivov in ne ljubezen do že doseženih ciljev ter nagrad. Pred dnevi sem iz zaprašene škatle potegnila Guinnessovo priznanje svetovnega rekorda. Po devetih letih sem ga celo uokvirila. Ne vem koliko časa bom potrebovala, da ga bom obesila na kakšno steno…

Za marsikoga si vzornica. Kaj bi svetovala mladim, kako naj se lotijo življenja?

Trdno verjamem, da vseh ki se življenja lotijo iskreno, odločno, pošteno in dosledno, le-to ne bo razočaralo. Seveda, doline so bile in bodo. Ostajajo, ker morajo biti. Brez njih nikoli ne bi razumeli kako lepo je, ko prilezemo na vrh. Vztrajnost in pogum torej! Da držite vajeti življenja trdno v svojih rokah. Življenje postane nekaj vredno šele, ko se ga ne sramujemo in ko si s čisto vestjo lahko odgovorimo, da smo delali le najboljše, kar smo v danem trenutku zmogli in znali.

Več o Benki, njenih knjigah in organizaciji predavanj najdete na www.BenkaPulko.com

Vir: ZM blog