klik za povečavo

Ženska z največ prevoženih kilometrov po vsem svetu (bila je tudi obraz letnega poročila ZM), prva »izgnanka«, prva dama pisanja … z Guinessovim rekordom … o življenju, Sloveniji, njenih vzornikih, krščanstvu, ignoranci in še marsičem … Pa dober tek.

Večno na poti, Slovenka s “cigansko” krvjo … kje je tvoj dom?

Dom ni kraj, ampak je občutek v srcu. Tako ga lahko vedno nosim s seboj. Ukoreninjam se na srečo brez večjih težav. Če je le zemlja spodobna in ljudje niso pretirano onesnaženi. Ptuj ostaja moj najbolj poseben kotiček planeta. Tam sem vzklila. Zaradi tega ga v mojih očeh ne more nadomestiti nobeno, še tako briljantno, mesto. S koreninami pa je, saj veste, kako: da se jih prekopati, presaditi, zaliti, pognojiti, potešiti in razveseliti na veliko rodovitnih koncih tega ljubega sveta …

Kako si se počutila, ko si se na pot okoli sveta podala prvič? Sama … ženska … ? Kakšno je bilo razumevanje okolice, sponzorjev … medijev?

Počutila sem se hm, kot zvezda; majhna in neznatna v neskončnem vesolju. Zvezda, ki brli in je pripravljena trdo delati, da nekoč morda zažari. Enostavna metoda garačev, ki vedno rodi vsaj kak sad. Kar zadeva razumevanje okolice, le-to se vedno začne z razumevanjem samega sebe. Po tem ko prepričamo sebe, ko v nekaj globoko verjamemo, ni več nobena umetnost prepričati še drugih. Če so seveda dovzetni in zreli za idejo. Ako niso, je veliko bolje, da takšnih ljudi, podjetij, medijev ne vlečete s seboj v projekt, ker bodo pokvarili vzdušje ter dobro energijo, brez katerih bo delo veliko napornejše in bistveno manj zabavno.

Kako dojemaš “dva” svetova – Slovenijo in ZDA, kjer je tudi del tvojega srca? Kakšne so razlike, so kje skupne točke? Nekateri pravijo, da je Slovenija zaspala tam nekje v letu 1992 – kaj meniš ti?

Kar nekaj skupnih točk bi se našlo. Američani delajo neumnosti po svetu, Slovenci pa doma. Oboji so na moč nezadovoljni s svojo trenutno vlado. V obeh državah je trenutno čisto prevroče poletje.

Slovenija ima pred ZDA kar nekaj pomembnih prednosti: bučno olje, ptujske piščance, Radgonsko penino, kraški pršut in Planico. No, tudi Združene države se ne dajo. Slovenijo prekašajo z veliko življenjskega prostora, kjer ni nobene potrebe za tacanje po drugih, in na moč vljudne ljudi.

In ne, nimam občutka da Slovenija spi. Veliko se dogaja – v glavnem bedarij. Pred dnevi sem svoji domovini napisala pismo: »Draga sloVENIja! Prijateljsko ti svetujem, da se zagledaš vase in nehaš zajebavat ljudi, ki bi radi delali. Ti moraš biti edina država na svetu, kjer fizične osebe ne smejo izdati računa in legalno zaračunati za pošteno opravljeno delo. Naj ti povem, da nas to tvoje vedenje navdaja z ljubeznijo do lenobe in sovraštvom do tebe, ki nas večino (mentalno še zdravih) državljanov spravljaš vse pogosteje v nezavidljivi obup.«

Kakšen je pravzaprav tvoj “običajen” dan?

Običajnih dni pri meni ni. Verjetno jih imam prav zato vse po vrsti rada. Odvisni so od tega, kje se nahajam in v kakšni (delovni) fazi sem. Ko pišem knjige, sedim pred računalnikom po osemnajst ur na dan. Vsak dan, brez izjem, dokler delo ni končano. Navadno veliko mesecev. Pisanje me zabava. Ko predavam, sem po cele dneve s poslušalci. Delitev izkušenj me izpolnjuje. Ko potujem, se vsak dan prilagajam krajem, običajem in ljudem. Multikulturnost me ščiti pred ignoranco do sveta. Ko sem doma, se z veseljem prilagajam sama sebi: nosim obleke, vsak dan kuham, se potikam po vrtu, gozdu, gojim kaktuse, vzgajam lotuse, berem, igram golf, tu in tam skočim v kajak ter odveslam par kilometrov. Iz čistega užitka (ne potrebe, ker pri nas je za likalnik zadolžen mož, medtem ko je sesalec moja domena) si kak dan parkiram likalno mizo na teraso pod stari hrast in vozim likalnik z vsaj toliko užitka kot motor. V glavnem, nikoli mi ni dolgčas. Življenje ponuja vse preveč izzivov in jaz sem čisto preveč radovedna, da bi se jim odpovedovala. Ne glede na to, na kateri strani sveta se zbudim.

Kako sploh začneš živeti svoje sanje? Ker tebe namreč zelo dojemam kot osebo, ki dela točno to, kar sanja … in želi.

Hvala za kompliment. Res je, živim to kar želim. Za to sem se rodila. Da smo na svetu za to, da trpimo je del krščanskega nauka, s katerim se da krasno manipulirati ljudi, a pri meni se ne obnese. Moje življenje je moje in sama sem kriva za vse: dobro, slabo, posrečeno, ponesrečeno, vse. Nobenega izgovarjanja, nobenega iskanja krivca v bogu, svetnikih, sosedih, državi in kaj vem h komu se ljudje, ki si ne upajo biti odgovorni zase in svoja dejanja, še zatekajo.

Sanje začnemo živeti tako, da najprej nasanjamo, kaj bi od svojega življenja sploh radi. To je pomembna faza, ki jo večina preskoči. Potrebno je vedeti kam si želimo, kaj bi radi dosegli, postali, kaj bi počeli in kaj smo za to pripravljeni žrtvovati. Potem se je potrebno odpraviti na delo, ker od samega sanjanja se še nikoli ni nič zgodilo. Garanje je – vsaj iz moje skromne izkušnje – edina garancija, da bo na koncu tunela nekega dne vendarle zasvetila luč. Le teme se ne smete bati, kajti dolžine teh tunelov so navadno merljive v letih, celo desetletjih. Do sanjskih ciljev ni nobenih bližnjic. Nikoli.

Na svoji poti si srečala toliko krasnih osebnosti, da gredo meni “dlake pokonci”, ko samo berem ali se pogovarjam s teboj o tem. Pa vendar – lahko morda izpostaviš koga prav posebnega? In zakaj …?

Seveda lahko izpostavim enega, ob katerem se ježi tudi moja koža že nekaj leta. Med vsemi krasnimi ljudmi sem na razpotjih sveta srečala tudi svojega moža, tralala. Človeka, ki me nikoli ne neha spravljati v dobro voljo, in moškega, ki se nikoli ne utrudi biti pozoren. Saj vem, da zveni že kičasto, ampak tako je. In povem zato, ker vem koliko žensk izgublja upanje. Zraven njega so name naredili vtis številni posamezniki: predvsem izjemni, »navadni« ljudje. Od znanih osebnosti me je kot človek z veliko začetnico prepričal dalajlama. Ostali so bili bolj nastopajoče ikone, ki so to, kar se od njih pričakuje, in ne to, kar v resnici so.

Svojo energijo usmerjaš v odgovorne projekte, nekateri bi jih sedaj moderno imenovali družbena odgovornost. Kateri ti je najbolj pri srcu in zakaj?

Hm, sem bila že bolj aktivna, kot sem trenutno. Biti odgovornejša v osebnem življenju pomeni imeti manj časa za družbo. Moj najljubši sklad je jasno še vedno sklad za pomoč pri šolanju otrok, Verjemi vase in osvoji svet, ki sem ga ustanovila leta 2006. Fundacija, ki ji pri delovanju nesebično stoji ob strani Ustanova županov sklad, še vedno izjemno aktivno deluje, le osebno sem morala izpreči iz vodenja celotne administracije, financ ter birokratskega dela. Naloge so brez odlašanja sprejeli na svoja pleča v Tibetanski otroški vasi v Dharamsali, kamor namenimo največ pomoči. Koliko dela sem opravila, mi je postalo jasno šele po tem, ko so mi sporočili, da so na novo morali zaposliti tri ljudi.

Kateri hobi ti je najljubši? Beremo o rožah, kaktusih, kuhanju … kdo vse preskuša tvoje kulinarične dobrote?

Hobiji so aktivnosti za razvedrilo v prostem času, jaz pa se vedrim že z delom, tako da hobijev sploh ne potrebujem. Vse konjičke sproti spreminjam v paradne konje svojega življenja. Rože, kaktusi, zelenjava in friziranje domače »šume« so le možnosti neizživetemu biologu v meni. Tudi fotografija je bila včasih hobi, pa je postala delo. Enako se je primerilo s pisanjem. Včasih sem veliko pletla. Pred kratkim sem se vdala v reševanje sudokov. Ugotavljam, da so krasna zaposlitev možganov na letališčih. Po novem s soprogom občasno igram šah. Kulinarika in sommelierstvo me zanimata že par desetletij, zato nič čudnega, da so ples po kuhinji, eksperimentiranje za štedilnikom in posedanje za mizo pri meni strašno sveta opravila. Vsaj tako kot kompliciram okoli motorjev in motociklistične opreme, sem izbirčna v kuhinji. Brez pravih kozarcev za vsako vino, dobrih nožev, zanimivih krožnikov in vseh ostalih mogočih ter nemogočih malenkosti z vseh vetrov in kultur, pri nas doma ne gre.

Na kosilo ali večerjo pa so k meni na razvajanje povabljeni vsi, ki imajo domači naslov in niso preleni, da se primajejo na obisk. 🙂

Prejela si vrsto nagrad, priznanj … katero ti je najljubše, na katerega si najbolj ponosna?

Pravzaprav se nanje spomnim precej poredko. V glavnem takrat, ko z njih brišem prah ali me na predavanjih sprašujejo o njih. Sicer pa sem v življenju orientirana bolj naprej kot nazaj. Vsako jutro me iz postelje vrže volja do novih izzivov in ne ljubezen do že doseženih ciljev ter nagrad. Pred dnevi sem iz zaprašene škatle potegnila Guinnessovo priznanje svetovnega rekorda. Po devetih letih sem ga celo uokvirila. Ne vem koliko časa bom potrebovala, da ga bom obesila na kakšno steno…

Za marsikoga si vzornica. Kaj bi svetovala mladim, kako naj se lotijo življenja?

Trdno verjamem, da vseh ki se življenja lotijo iskreno, odločno, pošteno in dosledno, le-to ne bo razočaralo. Seveda, doline so bile in bodo. Ostajajo, ker morajo biti. Brez njih nikoli ne bi razumeli kako lepo je, ko prilezemo na vrh. Vztrajnost in pogum torej! Da držite vajeti življenja trdno v svojih rokah. Življenje postane nekaj vredno šele, ko se ga ne sramujemo in ko si s čisto vestjo lahko odgovorimo, da smo delali le najboljše, kar smo v danem trenutku zmogli in znali.

Več o Benki, njenih knjigah in organizaciji predavanj najdete na www.BenkaPulko.com

Vir: ZM blog

klik za povečavo

Državni prvaki, pokalni zmagovalci, udeleženci Lige Europe – govorimo seveda o nogometnem klubu NK Maribor. V sezoni 2011/2012 so uresničili vse, tudi tiste najbolj skrite želje, so zapisali na svojem spletnem mestu. Zato se tokrat pogovarjamo z direktorjem kluba NK Maribor Bojanom Banom.

Česa se najbolj spomniš iz obdobja direktorovanja NK Mariboru (najbolj pozitivno, najbolj negativno)?
»Vesel sem, da prevladujejo pozitivne zadeve. Veliko je pomenil prihod Zlatka Zahoviča na mesto športnega direktorja, spomnim se prav posebne izkušnje ob prvem večjem prestopu igralca iz NK Maribor v novejšem obdobju, ko se je Dimitar Makriev preselil v Izrael. Vse zmage, osvojene trofeje za naslov državnega prvaka in pokalnega zmagovalca, uspehi na evropskem prizorišču z lanskim vrhuncem v obliki uvrstitve v ligo Europa pomenijo najlepše zadoščenje.

Seveda se ob vsakdanjem delu srečuješ tudi z manj prijetnimi zadevami. Najbolj negativni izkušnji pa sta dve. Prva je povezana z velikim finančnim primanjkljajem ob začetku delovanja, z dolgovi, ki so bremenili klub. Po tekmovalni plati pa bi najraje izbrisal iz spomina poraz v kvalifikacijah za evropske pokale proti Hajduku iz Kule.«

Kaj je tisto, kar te je nekaj let nazaj prepričalo, da si ta izziv sprejel (glede na položaj, v katerem se je klub takrat nahajal)?
»Ekipa. Pri tem ne mislim na zasedbo z igrišča, saj se je skrb za strokovne odločitve prepustila športnemu delu, v katerega sem imel od prvega dne popolno zaupanje. Zame je zaradi narave dela direktorja kluba pri razmišljanju o prevzemu funkcije najprej zanimal krog sodelavcev po poslovni plati. Izziv sem sprejel zaradi sestave upravnega odbora. Skupaj smo se lotili dela in kljub vsem oviram premostili finančne težave, da lahko zdaj delujemo na tej ravni.«

Letos 10. lovorika, hkrati je “padlo” tudi Celje … očitno v tem trenutku v Sloveniji ni pravega tekmeca NK Mariboru. Pa vendar – s katerim klubom bi se rad primerjal in s katerim se lahko NK Maribor v tem trenutku primerja?
»NK Maribor stopa po svoji poti. Z bogatejšimi tujimi klubi se ne moremo primerjati že zaradi neizmerne razlike v financah, tako da gradimo na drugih temeljih. Tradicija je neprecenljiva, v našem primeru ima posebno veljavo, podkrepljeno z lovorikami. Kot najtrofejnejši slovenski nogometni klub še naprej nizamo uspehe, a pri tem ne pozabljamo, da je fair play temelj našega delovanja, tako v poslovnem kot v športnem smislu. Smo klub, s katerim se noben športen kolektiv v Sloveniji ne more primerjati po številu gledalcev, ki nas spremljajo v domačem tekmovanju. Tako v našem Ljudskem vrtu kot na gostovanjih. Navijači so naša dodatna moč, podporo želimo vračati na primeren način in zato se ne nameravamo ustaviti pri procesu nenehnega nadaljnjega razvoja kluba.«

Kakšni so poslovni cilji za klub za prihodnjih nekaj let?
»Preživetje ostaja prvi in osnovni cilj. Časi za športne kolektive so vse prej kot spodbudni, tako da bo že za naslednje leto obveljal znan načrt: ohraniti raven letošnjega.«

Ali se kriza kaj odraža na financah, na motivaciji, na povezanosti … igralcev?
»V klubu nismo zaznali sprememb. Nikdar nismo posegali po velikih obljubah, pri poslovanju smo ostali na realnih tleh. Igralcem smo ob sklenitvi dogovora ponudili finančne pogoje v okviru zmožnosti, vse obveznosti redno izplačujemo. O motiviranosti naših igralcev veliko pove podatek, da so nadaljevali z odličnimi igrami in zmagovitim nizom tudi v trenutkih, ko so že osvojili naslov prvaka.«

Kako ocenjuješ slovenski nogomet s perspektive direktorja najboljšega slovenskega kluba?
»Prepričan sem, da je slovenska liga boljša, kot jo nekateri želijo predstaviti. Žal se soočamo s tem, da se pri nas bolj ceni vse, kar je tujega. Velike korake naprej je slovenski nogomet naredil na področju infrastrukture, stadioni po udobju prekašajo tiste v mnogih nam primerljivih državah. Glede na finančni vložek so dosežki slovenskega nogometa izjemni. Ob podvigih Maribora z uvrstitvijo v ligo prvakov in v ligo Europa je tudi reprezentanca z dvema nastopoma na svetovnem ter uvrstitvijo na evropsko prvenstvo pokazala veljavo. V Sloveniji ne zmanjka nadarjenih nogometašev in vsi, ki delamo v nogometu, obžalujemo, da nogomet v javnosti še ni pridobil pomena, ki si ga zasluži.«

Na koga lahko najbolj računaš v klubu – sponzorje, strokovno vodstvo, igralce, navijače … ali koga desetega?
Prav na vse izmed naštetih, začenši s predsednikom, podpredsednikom, člani upravnega odbora, celotne družine sponzorjev, ki imajo velik pomen pri uspešnem delovanju kluba. Strokovno vodstvo in igralci dokazujejo z rezultati, da svoje delo opravljajo odlično, tako da se tudi za njihov prispevek nam v vodstvu kluba ni treba bati. Ob dosežkih moštva v sanjski sezoni 2011/12 smo vsi skupaj lahko uživali. Nasploh je današnji NK Maribor skladna celota, mozaik, sestavljen iz ljudi, ki vsak na svojem delovnem področju odlično obvladajo posel. Naloge so natančno opredeljene, vsak se zaveda, kakšne so njegove zadolžitve, med bistvene lastnosti našega uspešnega kolektiva pa uvrščam lojalnost.«

Ali lahko spregovoriš (vsaj v odstotkih), kako je sestavljen proračun NK Maribora?
»To sodi v interno domeno kluba. Vedno smo na voljo za vse medijske zgodbe ob različnih temah, novinarji imajo v NK Maribor hvaležne sogovornike, finančnih zadev pa ne bi razkrivali. Poslovanje kluba je vedno pod posebnim nadzorom, poostreni kriteriji licenciranja, ki se zahtevajo v svetu nogometa, pomenijo, da je treba dosledno izpolnjevati vse pogoje. Glede na to, da v licenčnem oddelku nimajo pripomb, poslovanje NK Maribor poteka v skladu s pravili.«

Kako si se počutil, ko so ti na zadnji tekmi skandirali “Bojan Bojan Bojan” …?
»’Lažji’ za 4360 EUR, kolikor je znašala kazen, ki jo je klub moral plačati po odločitvi disciplinskega sodnika.«

Kdo je Bojan zasebno?
»Delo v NK Maribor je specifično, zahteva celega človeka. Delovnega časa ni, ne ločimo med prazničnimi ali običajnimi dnevi, velja pravilo 0-24. Ob želji po nenehnem razvoju kluba zaposleni vlagamo vso energijo v projekte, povezane z NK Maribor in zasebnosti praktično ne poznamo.«

Vir: ZM blog

Nataša-Pirc-Musar

Kdo je »naš« in kdo ne? Kaj se dogaja z varovanjem osebnih podatkov? Ali imajo novinarji vedno prav? To in še več v pogovoru z Natašo Pirc Musar, informacijsko pooblaščenko, ki je »brez dlake na jeziku« spregovorila o … marsičem.

Tvoja kariera je pestra in raznolika. Na kateri del si najbolj ponosna; katerega se spominjaš z največjim veseljem?

Na vsak del svoje kariere sem ponosna, vse kar delam, delam s srcem in z vso energijo, ki jo premorem. Na vsakem delovnem mestu sem pustila nek pečat. A če sem vendarle iskrena, sem največ naredila na mestu informacijske pooblaščenke. Imela sem edinstveno priložnost zgraditi ta organ iz ničle. Orati ledino na nekem področju je ogovorno dejanje, je zahtevno in garaško delo. Ja, ponosna sem na to, da vodim organ, ki mu v Sloveniji ljudje najbolj zaupajo (Politbarometer, marec 2012).

Če bi spremljali samo medije, lahko ugotovimo, da si marsikomu v “želodcu” oz. natančneje, da so tvoje aktivnosti marsikomu v napoto, odveč. Zakaj misliš, je tako?

Če bi bila vsem všeč, bi to pomenilo, da delam narobe. Bolj prav je, da me nihče ne mara. To, da me ne marajo, je posledica moje barvne slepote. Res pa je, da ima ena stran izrazito bolj vidno stališče – ta ni naša, zato jo dajmo napadati. In če ni naša, je zagotovo njihova. Naj vam povem čigava sem: samo svoja in takšne politične demagogije preziram, leve in desne. Način diskvalifikacije posameznikov pa je v slovenski družbi žal zaradi politične nekulture, ki se seli tudi v medije, postal že kar pravilo. Kdorkoli nekaj dela, kar kakšni opciji ni všeč, dobi diskvalifikacijo ad personam. In veste, všeč mi je, da se praši za menoj in rada mačkam stopam na rep. Zakaj? Zato ker verjamem, da ne smemo biti tiho, da je o pomembnih stvareh treba govoriti, da temeljne človekove pravice morajo biti svetinja vsake demokracije, pa čeprav to žal niso. A ravno zato se je treba oglašati in boriti. To sem preprosto jaz – upornica z razlogom. Verjamem, da zasebnost omogoča svobodo posameznika in da dostop do javnih informacij omogoča pravico do svobode izražanja. Le informiran človek to pravico lahko udejanja. Neinformiran bo ovca, ki sledi demagogom, in kima vsemu, kar njegovi »voditelji« rečejo.

Pred kratkim sta moči “pomerila” tudi s Petrom Franklom, ki smo ga v blogu že gostili. Kakšno je tvoje mnenje o (domnevno – odvisno, koga vprašaš) spornem razkrivanju podatkov o dohodkih ljubljanskega župana?

Moje mnenje je kristalno jasno. Ko nek podatek razkrije neke nepravilnosti v družbi, ko odkrije neko korupcijo, takrat lahko prevlada javni interes po razkritju. Ko nekdo »afne gunca«, pa oprostite, javnega interesa ni. A so Finance morda pisale o tem, da je župan nezakonito dobil 300.000 evrov limita na zasebnem TRR-ju, a so morda napisali, da mu je limit banka odobrila mimo vseh pravil? Ne, nič od tega, poanta zgodba je bila, da ima župan ogromen minus na računu. Klasična zgodba, ki apelira na pregovorno nevoščljivost Slovencev. In potem novinar uporabi številko transakcijskega računa, ki jo je pridobil nezakonito, za nakazilo »miloščine«. Kdo tu koga »zeza« in kje je tu kaj novinarskega (preiskovalnega si niti ne upam reči). Vedno bom odreagirala na takšne stvari, zato ker takšna novinarska miselnost le še poglablja krizo družbe in njenih vrednot, ki smo ji priča. In verjemite mi, čisto vseeno mi je, kdo je oškodovanec. Upam, da Peter Frankl nikoli ne bo potreboval moje pomoči.

Ali imaš primerjavo s tujino – kakšna je vloga organov, ki pokrivajo tvoje področje dela, v tujini (npr. v Nemčiji ali v Franciji) v primerjavi s Slovenijo?

Pristojnosti imamo zelo različne, mi imamo v Sloveniji zelo močne in mnogi moji kolegi bi želeli imeti takšne kot mi. Nova evropska uredba gre v to smer, v smer močnejših pooblaščencev in v smeri poenotenja pooblastil za celotno EU. Nemški kolega deluje bolj kot varuh človekovih pravic, nima zob, ne more ugrizniti, lahko piše le priporočila. Francoz, Italijan, Španec, Britanec, jaz, imamo konkretna, tudi kaznovalna pooblastila. Trend kaže, da brez kaznovanja pri velikih kršitvah ne gre. Trend tudi kaže, da nizke kazni ne zaležejo. Kaj je Googlu plačati 4000 evrov? Nič, smeji se nam lahko v brk, zato gredo novi predlogi v smeri denarnih kazni, ki bi se izračunale od nekega odstotka prometa družbe (predlog je 2 %). Prav vsi organi v EU pa imamo močno svetovalno vlogo in seveda poudarjeno preventivno vlogo, vlogo, ki mora državljane ozaveščati o pravici do varstva osebnih podatkov.

Če si lahko kritična – katero področje (glede na število prijav) je v Sloveniji najbolj problematično oz. najmanj urejeno?

Zagotovo zasebnost na delovnem mestu. Vse več prijav prihaja s tega področja, saj delodajalci vse bolj izkoriščajo moderne informacijske tehnologije, ki omogočajo posameznikom največkrat nevidno sledenje (montaža GPS sledilnih naprav v službena vozila, namestitev programov za prebiranje e-pošte, sledenju srfanja po spletu, namestitev miniaturnih video kamer, tudi takšnih, ki hkrati omogočajo še avdionadzor. V modernih informacijskih tehnologijah ni več misije nemogoče. Vse je možno in programi so na razpolago (mnogi celo zelo poceni), ampak to še ne pomeni, da jih lahko nezakonito uporabljamo. Veliko dela nas čaka na tem področju.

Kaj pa npr. zavarovalništvo? Kje vidiš pomanjkljivosti, kje prednosti – oz. na kaj bi nas toplo opozorila?

Zavarovalnice imate tendenco vedeti o posameznikih preveč, rade bi v podrobnosti izračunale zavarovalna tveganja za posameznike in zato seveda potrebujete gore osebnih podatkov. Kje postaviti mejo pri zdravstvenih podatkih, recimo, ni lahko, a vedno se moramo vsi truditi uporabljati načelo sorazmernosti in paziti, da ne zbiramo preveč. Ko bomo dobili satelitsko cestninjenje in tele-medicino, bodo zavarovalnice prve, ki se bodo hotele dokopati do teh podatkov. Prehitrim voznikom (s pomočjo podatkov se bo dalo preprosto računati hitrost od točke A do točke B) in tistim, ki več vozijo po cestah, boste hoteli zaračunavati višje premije, bolj bolehnim višja življenjska zavarovanja in vsak podatek o še tako majhnem prehladu vam bo prišel prav za zviševanje premij. Morda koga sploh ne boste več želeli zavarovati. Tudi vas čaka še veliko dela – in upam da razumevanja – za pravico do zasebnosti.

Zelo veliko si komunicirala na vseh svojih različnih pozicijah. Katera je bila – s komunikacijskega vidika – najlažja in zakaj?

Najlažje je bilo, ko sem bila voditeljica na TV, tam potrebuješ precejšnjo mero talenta za podajanje informacij, seveda tudi za odgovorne komentarje in nepristranost, a na položaju PR- ovca je dosti težje, tam moraš paziti na doziranje informacij (ne na prikrivanje, da ne bo pomote). Tudi kot informacijska pooblaščenka moram izjemno odgovorno komunicirati.

Aktivna si tudi na družbenih medijih. Lahko morda razložiš, zakaj se ti to zdi pomembno?

Zadnje pol leta precej pozornosti posvečam komunikaciji na družbenih omrežjih, predvsem Twitter me je potegnil vase s svojo kratkostjo in jedrnatostjo (najdete me pod @nmusar). Twitter in Facebook sta komunikacijska kanala prihodnosti (če ne že sedanjosti), ljudje radi delijo svoja mnenja in poglede in radi dobivajo informacije iz prve roke, veseli in zadovoljni so, ker dobijo neposreden odgovor od osebe, ki ji zastavijo vprašanje. Trudim se odgovoriti vsem in za zdaj zadevo količinsko še obvladujem. Ko nekdo drug twita ali fejsbuka v tvojem imenu, to ni več to. Tudi sama sledim 95 tviterašem in prek tega omrežja izvem marsikaj zanimivega, včasih dosti prej kot iz klasičnih medijev.

Na katero nagrado, ki si jo prejela, si najbolj ponosna (in seveda, zakaj)?

Nagrad sem dobila že kar nekaj, morda so mi najbolj pri srcu nagrade revije Manager. Leta 2008 sem bila najbolj spoštovana ženska in 2. najbolj vplivna v gospodarstvu. Izjemno sem počaščena za te laskave nazive (vsa leta se uvrščam zelo visoko). To po mojem mnenju pomeni, da z gospodarstvom kot nadzornica sodelujem profesionalno, korektno in da v meni ne vidijo samo biriča, temveč tudi nekoga, na katerega se lahko vedno obrnejo po nasvet. Tudi to, da se zadnjih 7 let uvrščam med 10 najbolj vplivnih slovenskih pravnikov, je odraz prepoznavnosti mojega dela in dela vseh mojih sodelavcev.

In kam te bo nesla tvoja pot po tem mandatu – če lahko razkriješ?

Želim si postati varuhinja človekovih pravic. Tu se da še mnogo postoriti in človekove pravice so me posrkale vase. Imam voljo in imam energijo za to delo. Prepričana sem, da so levi in desni spoznali moj način korektnega dela, in želim si, da bi mi zaupali tudi to odgovorno funkcijo. Predvsem zaradi ljudi, ki potrebujejo v teh težkih časih pomoč, ko se jim pravice kršijo.

Vir: ZM blog

Kot se za prvi pogovor z znanimi spodobi, gostimo prvega med prvimi. Vodi prvi uspešni dnevnik s področja financ v Sloveniji. Prvi, ki je povezal funkciji direktorja in odgovornega urednika. Prvi po finančni uspešnosti medija v Sloveniji. Prvi po številu let v sedlu vodenja neke časopisne hiše. Prvega, ki upa pokazati na nepravilnost, neetičnost … pa tudi dobro dejanje in uspeh. Ki ne »špara jezika«, kot so ga okarakterizirali v enem od intervjujev.

Govorimo seveda o Petru Franklu, odgovornem uredniku in direktorju Časnika Finance.

Že kar nekaj let vodiš Finance. Kateri dogodki so se ti najbolj vtisnili v spomin in zakaj?
Najsrečnejši je bil dan, ko so leta 2001 Finance postale dnevni časopis. Deset let truda in dela je rodilo sad.

Finance so stalnica v Sloveniji na področju finančnega novinarstva. Kakšna je vloga (kako jo ti vidiš) tega časopisa in kaj bi si želel še izpopolniti, popraviti?
Vloga časopisa je boriti se za davkoplačevalca, malega delničarja, podjetnika in menedžerja. Pri tem je vodilo cenjenje poštenja, trdega dela, znanja in okretnosti. Preganjamo neetična dejanja, korupcijo in slabo delo. Če so ljudje pošteni, sposobni, pridni, okretni in etični – naj postanejo tudi bogati in pri tem bi jim radi pomagali. Kaj bi izboljšal? Zelo me moti površnost, rad bi videl, da bi vsi skupaj bili še bolj novinarsko in strokovno podkovani.

Ali ocenjuješ, da so novinarji Financ ohranili kritično distanco do aktualnih dogodkov? Kaj je pravzaprav tisto, kar vas loči od ostalih?
Poskušamo ohraniti distanco. Od ostalih nas loči predvsem to, da gremo na živce tako enim kot drugim.

Delo urednika in hkrati direktorja je izjemno zahtevno, odgovorno, hkrati pa zahteva uravnoteženost – v vseh pogledih. Je bila kdaj kakšna situacija, ko si izgubil svojo “fasungo”, kot temu rečemo na Štajerskem?

Če veš, kaj je bistvo tvojega posla, potem ni nevarnosti, da bi vlogi zamešal. Če hočeš dobiti občinstvo, moraš biti do njega novinarsko pošten, potem lahko prodajaš njegove oglase. Če nisi novinarsko pošten, ne dobiš pozornosti, ki bo jo ponudil oglaševalcem. Preprosto.

Med vašimi odmevnejšimi projekti je zagotovo Podjetniški zmagovalec. Je kakšna izjava katerega od podjetij, predstavljenih v tej kategoriji, ki ti še posebej odzvanja v spominu?
Kake izjave se zdaj ne spomnim, vsem pa je skupna poslovna radoživost in vedrina. Da se, če hočeš. In ne išči problema za vsako rešitev.

Če bi lahko zaposlil, kogar koli bi želel, bi to bil … (zakaj)?
Zaposlil bi dobrega glasbenika. Klavir, harmonik, violina in klarinet. Glasba nas dvigne, je nekaj najlepšega v življenju. Po napornem delovniku bi skrbel za »žur«.

Pravzaprav si tudi ti evrski zdomec (migriraš na relaciji Švedska – Slovenija). Kako obvladuješ tuje lastnike, svojo kondicijo in čas?
Zelo sem srečen, da lastnik Financ nikoli ni bil in nikoli ne bo Boško Šrot. Lastnikov sicer ne obvladujem,kar pa ne pomeni, da niso dobri. Kondicija? Mala malica …

Naštej tri stvari (dejstva, mnenja …) o sebi, na katere si najbolj ponosen:
Ne razmišljam toliko o ponosu. Ampak: ponosen sem na to, če so ljudje okoli mene dobre volje in če sam k temu kaj pripomorem.

Koga in kaj bi vzel s seboj na samotni otok?
S seboj bi vzel ansambel Bratov Avsenik.

Ali uporabljaš spletne medije (družabna omrežja)? Katera in kje vidiš njihove prednosti?
Sem zelo družaben človek. Spletne medije seveda uporabljam. Prednosti? Hitra dostopnost. Demokratičnost. Obožujem YouTube.

Spraševala je: Natalija Postružnik

Vir: ZM blog

Mag. Natalija Postružnik skozi kariero združuje znanja s področja informacijske tehnologije, novinarstva in nemškega jezika s književnostjo. Je magistrica podiplomskega študija s področja lingvistike – besedilnih značilnosti novinarskih diskurzov – ter doktorska kandidatka s področja menedžmenta. Je nosilka prestižne nagrade PiarNaKvadrat osebnost leta (2009), posebnega priznanja InCo/InJo za inovativno komunikacijsko prakso (2010), priznanja Naj učiteljica po izboru študentov (Doba Fakulteta, 2011); je tudi sourednica knjige Trg, trgovina in potrošnik (2010).

Bila je članica prvostopenjske žirije Effie – merjenje učinkovitosti tržnih komunikacij (2008-2009), izvoljena predsednica uprave Slovenskega društva za odnose z javnostmi (2005-2008), idejna nosilka za Slovenijo pilotnega projekta certificiranja Družini prijazno podjetje v Zavarovalnici Maribor (od 2006 dalje); idejna nosilka sodelovanja ZM pri projektu Hewitt Associates (3. mesto po zavzetosti zaposlenih v Sloveniji v letu 2003), glavna in odgovorna urednica edine strokovne revije s področja komunikacijskega managamenta v Sloveniji PiarNaKvadrat (od 2006 do 2011), ambasadorka projekta Zlati kamen (na ravni lokalne samopurave – razvojno najprodornejše občine; 2011).

Je pobudnica ustanovitve Sekcije za spodbujanje družbene odgovornosti pri PRSS (2007) ter nagrade Horus za družbeno odgovorno delovanje organizacij ter posameznikov (od 2009 naprej). Je članica upravnega odbora Nogometnega kluba Maribor (od 2007 naprej), članica Združenja Manager in v 2010 izvoljena članica upravnega odbora Sekcije mladih managerjev, soustanoviteljica in podpredsednica Društva za vzpodbujanje mreženja (od 2010 naprej), od leta 2008 članica strokovnega sveta projekta Zlata nit (izbor zaposlovalca leta), aktivno pa sodeluje tudi v strokovnem odboru Mreže za družbeno odgovornost Slovenije (od 2011 naprej) in v strokovnem svetu Inštituta za razvoj družbene odgovornosti (IRDO); je predavateljica na Višji šoli za novinarstvo in odnose z javnostmi v Makedoniji (od 2012 naprej) ter na Doba Fakulteti (področje družbene odgovornosti, odnosov z javnostmi, event menedžmenta, sponzorstev in oglaševanja).

Je avtorica vrste stokovnih in znanstvenih prispevkov s področja menedžmenta in marketinga. Aktivno govori nemški in angleški jezik, pasivno srbskega in hrvaškega; izkazuje razumevanje francoskega jezika.

Vir: delamssrcem.si

občina-se-lahko-obnaša-tudi-kreativno

Vir: Panorama – Slovenska Bistrica