Inženirji bomo!

promocija-tehničnih-naravoslovnih-poklicev

promocija-tehničnih-naravoslovnih-poklicev

Vir: www.druga.si

Magnetki namesto

magnetki-namesto-slovenskega-zajtrka

Povsem odkrito napisano, sita sem kolumen, ki samo kritizirajo, po štajersko ”šimfajo”, in dlakocepsko iščejo napake v sistemu, okolju, organizacijah, politiki, šolstvu in tako naprej.

Tako je ta kolumna neke vrste bistroumni nesmisel (oksimoron), ki so ga porodili dogodki 16. novembra. Dan, ko bi naj otrokom v vrtcih in šolah postregli z doma pridelano slovensko hrano. Dan, ko bi naj otroci spoznavali pomen samooskrbe. Dan, ki bi naj slavil slovenske predelovalce in pridelovalce hrane. Dan, ko bi naj razmišljali o zdravi pripravi, sestavi, porabi, pomenu … hrane.

No, letos so naši otroci okusili večinoma le grenki magnet … pa ne prehitevajmo, gremo lepo po vrsti.

Dejstvo št. 1: Imamo dan, ki je posvečen Tradicionalnemu slovenskemu zajtrku.
Vlada je razglasila dan slovenske hrane, ki bo obeležen vsak tretji petek v novembru, letos naj bi slovenski zajtrk hrustali 16. novembra.

Dejstvo št. 2: V Sloveniji je (gospodarska) kriza.
Če so še lani napovedovali gospodarsko rast v Sloveniji že za leto 2013, je ta napoved sedaj bistveno drugačna – padli bomo še globlje v krizo, rast bo negativna.

Dejstvo št. 3: Letošnje leto je bilo katastrofalno.
Spomladi pozeba, poleti suša (in mestoma toča), jeseni poplave.
Zato je hrane bistveno manj … Kako je že s samooskrbo Slovenije? Naj bi bila le 35-odstotna. Zato tudi vsi tisti organizatorji (pobudnik tradicionalnega zajtrka naj bi bila Čebelarska zveza) niso mogli zagotoviti donatorsko dobavljene hrane.

Posledica št. 1: Ne gre več brezplačno.
Kot so sporočili na ministrstvu, so zato organizacijo (brezplačnega) slovenskega zajtrka prepustili vsaki šoli in vrtcu posebej.

Posledica št. 2. Magnetki in zgibanka.
Moj otrok je domov prinesel magnetek in zgibanko o pomenu zdrave prehrane. Na krožniku pa ni bilo ničesar. Vprašanje: koliko stane 300.000 zgibank in magnetkov, ki so jih bojda razdelili po OŠ in vrtcih? Tudi če je vsak le 50 centov, to pomeni 150.000 evrov. Zagotovo ne zadostuje za zdrav zajtrk (kot mama, ki vsako jutro poskušam skuhati dober, zdrav okusen obrok, vem, da ga s 50 centi po ”glavi” ne morem) … vendar … a ni v tem primeru boljši rek: Manj je več? Takšnega mnenja je bila tudi učiteljica, ki je iz protesta ugriznila v magnet … češ, otroci, ”matr je dobr, kajne”?!

Posledica št. 3: Vsaj polovica otrok ni imela zdravega zajtrka.
To je moja ocena. Ni podkrepljena s kakšnimi uradnimi ali neuradnimi podatki. Morda je številka večja ali manjša. Toda namen razglasitve dneva slovenske hrane, ki bi naj bil podpora slovenskim pridelovalcem in predelovalcem hrane ter spodbujanje zavedanja in pomena domače samooskrbe, je nekako zvodenel. In tako se spet pogovarjamo o napačnih stvareh …

Kaj bi pa bile prave?
Npr. odgovori na tale vprašanja:
a) Zakaj ministrstvo nima sredstev, s katerimi bi lahko podprlo projekt Tradicionalni slovenski zajtrk?
b) Zakaj šole ne razpolagajo z dovolj sredstvi, da bi lahko same poskrbele za zdravo prehrano?
c) Zakaj starši ne morejo plačevati računov?

Vse čestitke tistim šolam in vrtcem, ki so prostovoljno in samoiniciativno poskrbele za zdrav zajtrk. Iskrene čestitke pedagoškemu in strokovnemu osebju v teh šolah. Čestitke tudi staršem (in otrokom), ki so v marsikateri šoli in vrtcu sami poskrbeli za zdravo prehrano. Čestitke za pobudo. Odlična je. Pa vendar.
Bistvo je (še vedno) skrito.

Na eni strani so tisti, ki zaslužijo nekaj tisoč (ali deset tisoč) evrov in si nikakor ne predstavljajo, kako je preživeti s 500 ali z 800 evri na mesec (pa odločajo o nas); na drugi strani pa tisti, ki jih je sram priznati, da nimajo več za šolske potrebščine. Oblačila. Hrano. Kaj šele za počitnice. Res je, zagotovo s(m)o tudi takšni, ki se nam kdaj pa kdaj ne ljubi pripraviti zdrave hrane. Ker je enostavneje poseči po hitri, po tisti že pripravljeni, po zamrznjeni … pa vendar: večina bi z veseljem kupovala visokokakovostno hrano, ekološko, po možnosti biodinamične pridelave, če bi si jo le lahko privoščila.

Mene je sram, da živim v taki državi (saj ne rabim naštevati, ne?).
Sram me je, da pišem kolumne, namesto da bi kaj konkretnega storila.

Sita sem besed.

Vir: www.razglej.se

Strategija za

strategija-za-nova-delovna-mesta

klik za povečavo

V Mariboru že nekaj časa deluje programska skupina, ki v imenu mestne občine, skupaj z univerzo, pripravlja regionalni razvojni program.

Cilj projekta je vzpostaviti model za izboljšanje konkurenčnosti gospodarstva, ki bo ustvaril 15.000 delovnih mest.

Dvigniti konkurenčnost in vzpostaviti pogoje
»Bistvo projekta je povezati vse inštitucije, gospodarstvo in nevladne organizacije pri pripravi projekta, ki bo dvignil in usposobil gospodarstvo v celotni podravski regiji. Osnovni cilj pa je dvigniti konkurenčnost in vzpostaviti pogoje, da bodo podjetja in ostali ekonomski modeli lahko funkcionirali na tem območju. Rezultat vsega tega naj bi bila nova delovna mesta z visoko ali vsaj večjo dodano vrednostjo do leta 2020,” je pojasnila Natalija Postružnik, ki jo je župan Andrej Fištravec pooblastil za vodenje skupine.

Ker je bilo podobnih strategij, ki so obljubljale visoke številke novih delovnih mest, v preteklosti že kar nekaj, članice programske skupine poudarjajo, da tokrat ne gre za strategijo, pač pa za akcijski načrt.

Skupina načrtuje oblikovanje modela, na osnovi katerega bodo nastajala mala in srednje velika podjetja, ki bo nudil pomoč velikim podjetjem za ohranitev obstoječih delovnih mest, privabljal domače in tuje investitorje, predvsem pa povezoval blagovne znamke, podjetja in nevladne organizacije za skupne nastope doma in v tujini ter grajenje grozdov, ki manjkajo v celotni vzhodni Sloveniji, ne le v Podravju.

Primer dobre prakse v tujini
Primer dobre prakse je sosednji avstrijski Vulkanland ob slovenski meji. To je namreč primer, kako se lahko majhne podeželske občine, ki so bile pred desetletjem opredeljene kot najmanj razvito in brezperspektivno področje v Avstriji s premišljeno politiko razvoja razvijejo v prepoznavno turistično regijo.

Programska skupina pa se vsaj za zdaj ne želi opredeljevati do tega, katere so tiste panoge, ki bi v regiji morale vzcveteti za dosego tolikšnega števila novih delovnih mest. Sicer pa je po neuradnih informacijah država že definirala pet prioritetnih področij, zdaj pa naj bi se tudi odločala o specializacijah za posamezno regijo. “Na nas pa je, da pripravimo dovolj močno zgodbo in vsebino, s katero bomo vlado prepričali, da je to prava smer. To se bo v naslednjih treh ali štirih mesecih tudi izoblikovalo v dialogu z vsemi vpletenimi,” je še napovedala vodja projekta, ki namerava kandidirati za finančna sredstva v prihodnji finančni perspektivi.

Skupini se je že pridružilo kar nekaj izkušenih ljudi
Ožji ekipi se je po njenih besedah zdaj pridružilo že kar nekaj ljudi, je mednarodna, v njej pa s svojim znanjem in izkušnjami sodelujejo tudi ljudje, ki so pisali in zdaj udejanjajo strategije za območja kot je Singapur ali Dubaj. Tudi iz srečanj, ki jih imajo doslej z župani in gospodarstveniki vidijo, da obstaja velik posluh in interes ter iskrena želja, da se načrti uresničijo.

STA

Vir: www.maribor24.si

Challenge:Future

univerza-v-mariboru-challenge-future

klik za povečavo

Vir: www.um.si

Naučena nemoč

združenje-manager

združenje-manager

Pod planinami, na sončni strani Alp, leži majhna deželica, polna ljubezni. Ljudje v njej so marljivi in pridni. V to deželo se zgrinjajo črni oblaki globalizacijske krize in deželo napolni nemir … kdo je kriv … a slovenski rešitelj spi pod Peco// ’šverca’ sol v daljne dežele ali pa si skrbi zatakne za klobuk in poje o dobri volji. Pridni in marljivi pa še kar čakamo … ”Nimamo mentalitete Tine Maze, da hočemo biti prvi v čemerkoli že počnemo. Naš problem torej ni naša majhnost, ampak naša ozkost,« je na konferenci Zlati kamen ob izboru najprodornejše slovenske občine marca letos poudaril dr. Peter Kraljič.

Tako ljubeči zapadejo počasi tudi v osebno stanje nemoči. Mentaliteta »večne žrtve – ni pomembno, kaj počnem, ne morem vplivati in ne morem spremeniti«. Ta koncept naučene nemoči, ki jo je razvil Martin Seligman, razloži, kako nas zunanji dejavniki: osebe, dejanja, dogajanja pripeljejo do stanja, v katerem odnehamo – ker so nas dosedanje izkušnje naučile, da ne gre in se ne da. Te izkušnje so globoko zasidrane v nas: ko smo bili otroci, so nas jih naučili starši ali učitelji, kasneje partnerji ali sodelavci (nadrejeni, podrejeni …).

Kaj torej kot voditelj (ali dober vodja) lahko naredim?

Najprej se vprašajmo, kaj je pomembneje: poznati problem ali rešitev. Seveda rešitev, boste rekli. Potem spodbujajmo takšno vedenje pri svojih zaposlenih, ki išče rešitve. Pohvalimo jih in ob tem upoštevajmo izsledke raziskave o psiholoških lastnostih Slovencev Janka Museka. Zanimiv primer, kako je možen drugačen pristop, je na zadnji konferenci Competa prejšnji teden dal dr. Aleksander Zadel: kaj je bolj smiselno: ure in ure preživeti v pogajanjih s sindikati carinikov, se boriti za vsak cent in ne popustiti do zadnjega … ali najeti coache, ki bodo v nekaj mesecih za npr. 50, 60 evrov na posamezno ´seanso´ teh 400 carinikov pripeljali do rešitve, ki bo ustrezna zanje – nekateri bodo odprli lastno podjetje in zaposlili še koga izmed kolegov, drugi bodo šli kmetovati, tretji bodo uresničili svoje mladostne sanje … Ali ni to potem za državo bistveno nižji strošek (in hkrati dodana vrednost), hkrati pa bi bili ljudje bolj zadovoljni in srečni?

Kot je rekel Einstein: delati iste stvari (pogajanja) na isti način (stavka) in pričakovati drugačen rezultat (ohranitev zaposlitve) je definicija neumnosti. Ali če damo v jezik managerjev: delati iste stvari (pritiskati na zaposlene) na isti način (»če ne boste delali več, boste izgubili službo«) in pričakovati drugačen rezultat (večjo produktivnost), je neumnost. In kakšna je potem rešitev za ljubljeno deželo? Sprememba lahko pride le od mene. Tebe. Vsakega posameznika. Če bo(m) videl smisel v delu. »Če bo(m) dobil povratno informacijo, kaj je(sem) storil dobro, kaj naj spremeni(m) in kdaj bo ´žur´, pravi dr. Zadel.

Izgorelost namreč ne prihaja od preveč dela, kot se zmotno misli, ampak od dela, ki ga opraviš zaman.

Mag. Natalija Postružnik, Zavarovalnica Maribor
Članica Združenja Manager

Članek je bil kot uvodnik objavljen v aprilskih e-novicah Združenja Manager.

Vir: zdruzenje-manager.si

Nočni obisk

radio-slovenija-nočni-obisk-oddaja

radio-slovenija-nočni-obisk-oddaja

Vir: radioprvi.rtvslo.si

Predavanje

Kako je modra miss prodala več kaska 2

Kako je modra miss prodala več kaska 2

Vir: ZM

Celoten pdf si lahko ogledate tukaj >>

Gangnam style…

Gangnam-style-Turški-vpadi-Linija-preobrazbe

Danes sem pesniško razpoložena. In ker je jutri praznik mojega mesta, ker je zunaj sonce in pri nas izvajajo skrbni pregled, ker imamo na cestah po Mariboru 24-urni nadzor, bo ta zapis na blogu GVIN.com posvečen mojemu Mariboru (in okolici). Z ljubeznijo J.

Gangnam style

OK, to si zasluži malce več razlage. Pa gremo po vrsti. Kaj je gangnam style, veste. Če ne, še niste eden od 500 milijonov obiskovalcev youtuba, ki si je ta spot korejskega performerja že ogledal. Če je všeč ali ne meni osebno, je nebistveno. Očitno nekaj na njem že mora biti, če je pol milijarde ljudi ocenilo, da je vredno klikniti na videospot. Razlogu, zakaj si je gangam style prislužil mesto v tej kolumni, pa botruje izvedba ideje mladih, da pripravijo priredbo te fantastične uspešnice za promocijo meni sosednje vasi (pardon, občine). Združili so idejo, popularnost, napredek in tradicijo in nastal je profesionalno izdelan promocijski spot. Bravo, mladina, čestitam. Torej se da. Ko si mlad in poln idej. Ko si še ne postavimo kletke z omejitvami. Kot (mladi) sloni z verigo.

Zakaj vedno Maribor?

V Mariboru imamo novo pridobitev (pa to ni bistveno). Seveda govorim o dejstvu, da smo v dobrem dnevu in pol merjenja hitrosti po Mariboru ‘pridelali’ 5000 prekrškarjev. V 150-ih dneh bo – ob takšnem tempu – investicija, vredna 30 milijonov evrov, izplačana. Torej smo zelo nedisciplinirani in nas je potrebno umiriti. Zaupanje je dobro, kontrola je še boljša, je rekel Lenin. Povsem v duhu z novimi izsledki cele veje raziskav o zavzetosti zaposlenih in večji dodani vrednosti; o vodenju ljudi in motivaciji; o svobodnem pristopu in kreativnosti; npr. tudi o konceptu, poimenovanem Tigrov preskok, katerega avtorja bomo v Sloveniji lahko spremljali 16. novembra.

Reakcija: Maribor ‘united’ – v pičlem dnevu in pol s(m)o se Mariborčani organizirali pri zbiranju podpisov za peticijo proti merjenju hitrosti, zbrali čez 2500 podpisov … zagorel je prvi steber-radar … Pravijo, da je Maribor že od turških vpadov vedno začetek sprememb.

Marko Pogačnik, slovenski kipar, razlaga, da potekajo čez Slovenijo tri energetska polja: čez Ljubljano linija blaginje, preko Primorske linija kreativnosti in skozi Maribor linija preobrazbe. Tako postaja marsikaj jasneje. Tudi stavek, ki ga marsikdo izreka te dni, da bo Maribor odločal o zmagovalcu naslednjih predsedniških volitev … Tudi to, zakaj se vse začne prav v »mojem« Mariboru … razen seveda šole za razmišljanje, ki v Mariboru ne najde svojega mesta.

Bistvo je očem prikrito

Prioritete so torej jasne: Ko v Mariboru govorimo (samo) še o semaforjih in nogometu (jeee, jutri je spet tekma z rivali iz Ljubljane … 25. pa se spopademo mednarodno), pa se v Mariboru odvijajo povsem druge zgodbe … ena zavarovalnica se prodaja (oprostite mi uporabo trpnika v tem stavku), ena banka napoveduje odpuščanje med 50 do 70 odstotkov zaposlenih, druga banka lovi kapitalsko ustreznost, menjava se vodstvo največjega mariborskega medija …

Pravijo, da v življenju ni naključij. Da se vse zgodi natanko takrat, ko se mora zgoditi. Sem morda ironična? Sem morda sarkastična? Moraliziram? Da, deloma.

A z namenom. Prebudimo se. V odličnem voditeljstvu je jasno: postavite prioritete, vodite z zgledom, posvetite se tistemu, kar resnično šteje. „Aus Kontrolle wird Vertrauen, aus Distanz wird Nähe, aus Mitarbeiterführung Menschenführung.« (Namesto nadzora bo zaupanje, namesto oddaljenosti bližina, namesto vodenja sodelavcev vodenje ljudi), pravi Patrick D. Cowden, avtor ideje o Tigrovem preskoku.

Tako je tudi v zasebnem življenju. Radarji torej niso bistveni. In tudi tekma, najsi bo še tako zanimiva in odločujoča, ne.

Torej, kaj je bistveno?

Vir: Gvin.com

Samoodgovornost

gvin-na-spletu-logo

Vsakega determinira okolje, v katerem živi. Seveda nekaj malega doprinesejo starši. No, verjamem, da se na tem mestu vključuje veliko število teoretikov in praktikov z razlagami in pristopi, npr. behavioristov in –istov … ampak naj mi bo, prosim, dovoljeno malo (pesniške) svobode. Ta zapis začenjam tako, ker opažam bistveno razliko med odnosom v mojem ljubem totem mestu in med pristopom ljudi pač kje drugje po Sloveniji (ali v tujini).

Kaj mislim s tem?

Dragi sonarodnjaki, oprostite mi, ampak v tem našem mestu so za naše tegobe vedno krivi drugi. V službi država – najprej Dunaj, potem Beograd, zdaj Ljubljana. No, če pa že Ljubljana ne, pa Bruselj. Evro. Pa Azija in ZDA, seveda. Zasebno pa krivdo nosijo partner, otroci, starši, »prijatelji«. Nikoli JAZ.

Zakaj pravzaprav?

Verjetno predvsem zato, ker se nismo naučili sprejeti odgovornosti. Za svoje misli, besede in dejanja. Če se strinjamo, da energija ne more izginiti, ampak se samo pretransformira iz ene oblike v drugo, in če se strinjamo, da misli prav tako nosijo energijo, potem … ja, potem bi skorajda lahko dosegli konsenz, da tudi misli povzročajo NEKAJ. Odvisno od tega, kakšne so. Odgovorni smo torej za to, kaj delamo, in tudi za to, kaj mislimo. Pa tudi za to, kaj opustimo. Sliši se biblično, pa je nauk mnogo mnogo starejši.

Družbena odgovornost kot del ekonomske realnosti.

Nekatera podjetja selijo proizvodnjo v Srbijo. Ali so družbeno neodgovorna? Ali je neodgovorna država, ker ne omogoči takšnih delovnih pogojev, da bi podjetje lahko ostalo? Ali je vodstvo podjetja odgovorno, ker bo omogočilo ohranitev dobička svojemu lastniku? Ali je vodstvo neodgovorno, ker bo tolikointoliko zaposlenih ostalo brez službe? Kdo nosi večjo odgovornost: tisti, ki mora sprejeti odločitev, da ohrani vsaj delež delovnih mest in hkrati ostaja mednarodno konkurenčen, a deloma odpušča in izneveri lokalno skupnost – ali tisti, ki s sistemom davkov ter drugih pravnih okvirov ne omogoči temu podjetju, da bi tukaj v Sloveniji lahko ostalo učinkovito in uspešno?

To so bila vprašanja, ki smo si jih včeraj zastavili v partnerstvu za Nacionalno strategijo za družbeno odgovornost Slovenije. In ugotovili, da se odgovornost vedno začne pri sebi, da je del ekonomske realnosti in da je sploh ne moremo ločevati od poslovanja družbe. Zanimiva je bila ugotovitev izvršne direktorice Združenja Manager Sonje Šmuc, da kodeks etike managerjev vsebuje ista poglavja kot standard kakovosti za družbeno odgovornost ISO 26.000. Govorimo torej o istem. Zavežemo se k istim principom.

Želja po več.

Kaj torej storiti? Alica v čudežni deželi ima odgovor … poglej se v zrcalo in odkril boš, kdo si. Ta želja po več je lahko razumljena zelo različno – po več denarja, kapitala, zaposlenih, blagu in storitvah … ali pa več prostega časa, sreče, ljubezni … Kaj želimo mi? Ne glede na to, koga vprašam, mi ljudje odgovorijo – želimo biti srečni. Toda: ali veste, kaj vas osrečuje? In pomembneje – kaj boste storili, da boste to dosegli?

Hektar zemlje, prosim.

Pa gremo nazaj … h koreninam. Kot v Rusiji, kjer so ljudem podarili hektar zemlje, jih oprostili davkov in kmetije in ljudje postajajo samozadostni (v smislu samooskrbe, lepo prosim).

Seveda imamo tudi drugo možnost, da otrokom v prvem razredu podarimo tablice in se nimajo niti časa naučiti pisati. Takšne zgodbe prihajajo iz ZDA. Čemu so že šole namenjene, se sprašuje Seth Godin, ki trdi, da otroci nimajo priložnosti biti kreativni. Niti inovativni. In potem tudi ne more biti napredka.

Jaz pa verjamem, da nas je dovolj, ki bomo premikali meje. Vsak dan vas srečujem. Ki si upate, ki ste drzni, ki imate vizijo, odgovornost in željo; toplo, iskreno željo. Ki ste srečni. In to me navdaja z upanjem za našo sLOVEnijo.

P. S.:

Že v prejšnjem zapisu na tem blogu sem govorila o 90 dneh. Obljubite sami sebi, da se boste 90 dni smejali in ciljno odganjali negativne misli in slabo voljo. Sporočite mi, prosim, kaj se bo zgodilo po treh mesecih. Presenečeni boste. Spremenilo se bo tudi okolje okoli vas. Saj veste, vsaka sprememba se začne pri vas samih 🙂 .

Vir: Gvin.com

Inovativni preboj iz srca Slovenije

hidria-uspeh-preboj-svet-2

klik za povečavo

Korporacijo Hidria so v okviru izbora European Business Awards junija v Carigradu razglasili za najbolj inovativno podjetje v Evropi. Za naziv se je potegovalo več kot 15.000 podjetji v 10 kategorijah, Hidria pa se je v sklepni del izbora uvrstila kot edina predstavnica Slovenije. Za radikalno inovativnost velja, da je najbolj pomembna za ustvarjanje prebojne prednosti. Takšna nagrada za slovensko podjetje je razlog za navdihujoči intervju s predsednikom poslovodnega odbora Hidrie mag. Iztokom Seljakom.

1. Hidria je postavila nov mejnik v delovanju podjetja, saj je prejelo naziv za najinovativnejše podjetje v Evropi. Zgodba o uspešnem podjetju iz Slovenije, majhne evropske države. Zanima me, kaj pomeni poreklo pri pridobivanju ključnih kupcev, investicij? Ali podjetje iz Slovenije v Evropi velja za enakovredno in zaupanja vredno podjetje, ki ima tehnološko dovršene inovacije ali pa je potrebno vložiti veliko več truda?

V osnovi štejejo predvsem kompetence in sposobnosti posameznega podjetja in njegova v preteklosti že dokazana kredibilnost in jasna v prihodnost usmerjena vizija in strategija in sposobnost njenega učinkovitega uresničevanja. Istočasno pa vsi vemo, da tudi iz Slovenije drugače gledamo na podjetja denimo iz Danske kot pa iz Grčije. Objektivno smo tako do okvirno l. 2007, ko se je Slovenija približevala denimo Danski, imeli kot zgodba o uspehu iz tega naziva primerjalne prednosti, danes, ko se žal kot zgodba o neuspehu objektivno bolj približujemo Grčiji, pa imamo iz tega objektivne konkurenčne slabosti, katerih premagovanje zahteva še več dokazovanja. V primeru Hidrie in naše čedalje bolj globalne pozicije ter sedaj še osvojenega odmevnega evropskega naslova v inovativnosti je naša razpoznavnost vendarle že tako močna, da v veliki meri nevtralizira čedalje bolj negativne dejavnike našega okolja.

2. Hidria se je v sklepni del tekmovanja uvrstila kot edina predstavnica Slovenije. Menite, da je v Sloveniji pomanjkanje zanimanja za prijavo na različna tekmovanja ali preprosto ne obstaja dovolj podjetij, ki bi lahko konkurirale inovativnim in naprednim podjetjem v Evropi?

Slovenija se nahaja na 19 mestu po inovativnih sposobnostih in kapacitetah v svetu, torej v elitnem razredu prvih 10 % držav v svetu. Velike neizkoriščene priložnosti imamo tako očitno predvsem v še bolj smiselnem in domiselnem medsebojnem povezovanju teh zaenkrat še vedno preveč razdrobljenih in nepovezanih kapacitet, v pomanjkanju jasne vizije in strategije Slovenije kot visokoinovativne in visokotehnološke države, s konkretnimi opredeljenimi ključnimi prebojnimi inovativnimi panogami, kot so npr. farmacevtika, energetika, avtomobilska industrija … kjer smo že sedaj nadpovprečno dobri in imamo istočasno velike možnosti nadaljnje rasti in se lahko v določenih za nas dovolj velikih nišah prebijemo med evropsko in tudi globalno vodilne.

V Hidrii smo ob povabilu k sodelovanju v tekmovanju EBA videli predvsem priložnost naučiti se marsikaj od drugih najbolj inovativnih firm v Evropi, dobiti objektiven in neposreden vpogled v to, kako drugi obvladujejo inovativnost, kakšna so njihova inovativna razmišljanja, sistemi in koncepti, tudi in predvsem v drugih industrijah, ki z našimi niso neposredno povezane, lahko pa od tam k nam na primeren način prenesemo številna spoznanja.

3. Kakšno dodano vrednost na trgu vam ponuja nagrada za najinovativnejše podjetje v Evropi? Kako jo boste izkoristili?

Še posebej v okviru zaključnega ocenjevanja v ostri konkurenci 10 najbolj inovativnih družb v Evropi kot predvsem tudi v okviru same podelitve nagrad smo prišli v neposredne kontakte z ostalimi devetimi finalisti, ki se vsak zase na svoj način odlikujejo v inovativnosti v svojih panogah in specialnostih, pravzaprav je vsak do njih na ravni kvalitete evropskega prvaka, a vsak na svoj način in s svojim pristopom in rešitvami, in prav tu gre za velike priložnosti izmenjav dobrih praks v inovativnosti.

Gre za neko posebno vrsto odprtega inoviranja in izmenjave medsebojnih izkušenj, ki je tudi povsem neobremenjena, saj si nismo konkurenčni in vsak lahko samo ogromno dobi, nič pa izgubi.

Izjemen učinek pa že imamo tudi v s tem povezani strmo rastoči razpoznavnosti Hidrie, ki je ne samo na evropski temveč tudi na svetovni ravni v komaj dveh tednih po prejeti nagradi izjemno porastla. Čestitke in povabila za predstavitev Hidrie in našega inovativnega koncepta prihajajo od vsepovsod, gre tudi za izjemno pozitivno sporočilo vsem našim partnerjem, s katerimi smo ta uspeh dosegli skupaj. Vključno z Zavarovalnico Maribor.

4. Hidria velja kot eno izmed uspešnih podjetij v regiji, ne samo po inovativnosti, ampak tudi drugih dejavnikov, ki gradijo uspešno zgodbo v celoto. Po kakšnem prioritetnem zaporedju in zakaj bi uvrstili naslednje pojme: inovativnost, skrb za zaposlene, družbena odgovornost, zaupanje, stabilnost, rast?

V Hidrii načrtno gradimo na naših temeljnih vrednotah, ki jih 2.600 sodelavk in sodelavcev živimo vsak dan, to je odgovornosti (do sebe, do sodelavcev, do partnerjev, lastnikov, širše družbe, planeta …), na znanju in kreativnosti, na inovativnosti in na odličnosti. Obstajamo zaradi uresničevanja našega poslanstva, to je doprinašanja globalno prebojnih inovativnih rešitev v zeleni vzdržni mobilnosti prihodnosti, to je v avtomobilski industriji, kjer bistveno doprinašamo k temu, da bo mobilnost zelo kmalu popolnoma neškodljiva za okolje in popolnoma varna za uporabnike, ter globalno prebojnih inovativnih rešitvah v trajnostnem ugodju bivanja v stavbah in njihovem popolnem sozvočju in integraciji z naravo, to je v segmentu profesionalne klimatizacije, gretja in hlajenja v stavbah z integriranimi obnovljivimi viri energije in celovitim konceptom LGA, Life Giving Air – zrak, ki poživlja.

5. Hidria. Najinovativnejše podjetje v Evropi. Nekateri strokovnjaki pravijo, da inovativnost ni samo razviti nekaj novega in to umestiti na trg, ampak spodbujati organizacijsko in upravljavsko kulturo, delo z zaposlenimi ali uspešno in učinkovito upravljanje. Na kakšen način in v katerih delovnih procesih se v podjetju Hidria lotevate inovativnosti?

Bistvo našega modela je v tem, da smo se na neki točki, to je bilo v Hidrii l. 2004, torej sedaj pred okvirno že 10 leti, enostavno zavestno odločili, da bomo spremenili našo miselnost, to je, da ne bomo več stalno v skrbeh, kakšna bo prihodnost in da nas ne bo več strah pred njo, in sicer zato, ker smo se zavestno odločili, da imamo vse potrebne sposobnosti za to, da to prihodnost sami ustvarjamo – gre za izjemno pomemben psihološki moment in moment izjemne kolektivne zavesti in motivacije.

Na tej podlagi smo razdelali lasten inovativni koncept inovacijskega centra Hidrie, ki temelji na našem inovativnem pristopu k razumevanju faktorjev in megatrendov, ki bodo bistveno vplivali na oblikovanje prihodnosti, na tej podlagi smo sposobni vizualizirati, kako bo izgledala ta prihodnost v naslednjih 10, 15 letih, to vizijo pa spreminjati v konkretne strategije in te uresničevati preko našega procesa strateškega načrtovanja razvoja, pa preko konkretnih izvedbenih inovativnih projektov načrtovati in zatem realizirati globalno prebojne inovacije.

6. Raziskava med zaposlenimi, ki jo je v Ameriki leta 2011 izvedla družba za upravljanje s človeškimi viri, je podala zanimivo zaporedje odgovorov na vprašanje: »Katerih pet stvari je zaposlenim najbolj pomembnih za zadovoljstvo pri delu?« Odgovori po zaporedju od najbolj pomembnega so: zagotovljena zaposlitev, priložnosti za uporabo svojega znanja, finančna stabilnost podjetja, odnos z nadrejenim, plača. Kako pa v Hidri motivirate zaposlene? Kako se zaposleni počutijo del inovativnega procesa? Ali uporabljate inovativne metode tudi pri motiviranju zaposlenih? Če da, katere?

V osnovi nas vse predvsem izjemno motivira naše poslanstvo, razlog, zaradi katerega obstajamo, namreč, da stalno bistveno doprinašamo k rasti kvalitete življenja ljudi in k ohranjanju planeta tudi za naše naslednike. Ob tem se zavedamo, da ena sama zvezda lahko razsvetli le majhen delček neba, ko pa zažarijo vse skupaj, šele lahko zaslutimo prave dimenzije vesolja. Imamo enostavno privilegij, da lahko delamo skupaj, da skupaj ustvarjamo, da si zaupamo in eden drugemu pomagamo in ustvarjamo boljšo prihodnost.

7. Kaj bi vi, kot predstavnik najbolj inovativnega podjetja v Evropi, svetovali mladim start-up podjetjem, ki z novimi, inovativnimi pristopi, izdelki in storitvami, utirajo pot na trg? Kakšno razmerje med trdim delom, idejami in inovativnostjo naj uberejo? Ali kaj tretjega?

Pravzaprav v osnovi isto, kot delamo v Hidrii, to je iskanje pravega optimuma med jasno nišno osredotočeno vizijo in strategijo na eni strani, ki zajema tudi inovativne zamisli soustvarjanja take boljše prihodnosti, in sposobnostjo učinkovite implementacije na drugi strani. V Hidrii smo si že dolgo tega dopovedali, da je vizija, sicer lahko tudi dobra, sama po sebi brez učinkovite realizacije zgolj pravljica, sanjarjenje ob belem dnevu. Na drugi strani je še bolj škodljiva implementacija nečesa brez jasne vizije in strategije, to je prava nočna mora. Zato rabimo oboje, veliko dela, znanja in kreativnosti pri anticipiranju najbolj verjetne prihodnosti ter veliko vztrajnega dela na realizaciji lastnih proaktivnih odgovorov na vprašanja prihodnosti.

8. Pomembno vlogo v uspešnih podjetjih ima zagotovo identiteta podjetja. Zavarovalnica Maribor deluje na slovenskem trgu, zato je identiteta podjetja še toliko bolj v ospredju. Kako pa v Hidrii upravljate z identiteto, glede na to da poslujete na evropskem tržišču?

V skladu z našo vizijo in poslanstvom in našimi vrednotami je ena ključnih vsebin, na katerih v Hidrii gradimo svojo identiteto in prepoznavnost prav inovativnost, poleg tehnično/tehnološke tudi še posebej v inovacijah poslovnih modelov, s poudarkom na odprtih inovacijah in vključevanju vseh, ki imajo za nas relevantna najboljša znanja v globalnih okvirjih. V skladu s tem smo bili pred par leti razpoznani kot Best Innovator v Sloveniji, lani kot Hidden Champion v regiji po metodologiji IEDC in Hermanna Simona, sedaj pa nam je uspel še skok na vrh Evrope. Vse skupaj je za nas predvsem dokaz, da zmoremo in izjemna vzpodbuda na nadaljnji poti navzgor.

9. Morda kakšna misel za konec?

Ob obisku NASE v Cape Caneveralu pred leti sem med drugim naletel na delo dr. Robet Goddarda, vesoljskega znanstvenika, ki je že 100 let nazaj ugotovil, da se “sanje včerajšnjega dne čedalje hitreje spreminjajo v upanje današnjega in resničnost jutrišnjega dne” in je ob tem, ko je prve rakete izstrelil 10 metrov v zrak, že sanjal o pristanku na luni, ki se je uresničil manj kot 40 let kasneje. Kakšne so po 100 letih izjemnega razvoja človeštva danes primerljivo drzne sanje ? Še tako drzne lahko uresničimo že v 20 letih …

Sanjajte svoje sanje o boljši prihodnosti, z njimi navdušujte vse okrog sebe in jih skupaj z njimi tudi uresničujte!

Spraševala je Natalie C. Postružnik

Vir: http://blog.zav-mb.si/2013/07/10/inovativni-preboj-iz-srca-slovenije/