Magnetki namesto

Povsem odkrito napisano, sita sem kolumen, ki samo kritizirajo, po štajersko ”šimfajo”, in dlakocepsko iščejo napake v sistemu, okolju, organizacijah, politiki, šolstvu in tako naprej.

Tako je ta kolumna neke vrste bistroumni nesmisel (oksimoron), ki so ga porodili dogodki 16. novembra. Dan, ko bi naj otrokom v vrtcih in šolah postregli z doma pridelano slovensko hrano. Dan, ko bi naj otroci spoznavali pomen samooskrbe. Dan, ki bi naj slavil slovenske predelovalce in pridelovalce hrane. Dan, ko bi naj razmišljali o zdravi pripravi, sestavi, porabi, pomenu … hrane.

No, letos so naši otroci okusili večinoma le grenki magnet … pa ne prehitevajmo, gremo lepo po vrsti.

Dejstvo št. 1: Imamo dan, ki je posvečen Tradicionalnemu slovenskemu zajtrku.
Vlada je razglasila dan slovenske hrane, ki bo obeležen vsak tretji petek v novembru, letos naj bi slovenski zajtrk hrustali 16. novembra.

Dejstvo št. 2: V Sloveniji je (gospodarska) kriza.
Če so še lani napovedovali gospodarsko rast v Sloveniji že za leto 2013, je ta napoved sedaj bistveno drugačna – padli bomo še globlje v krizo, rast bo negativna.

Dejstvo št. 3: Letošnje leto je bilo katastrofalno.
Spomladi pozeba, poleti suša (in mestoma toča), jeseni poplave.
Zato je hrane bistveno manj … Kako je že s samooskrbo Slovenije? Naj bi bila le 35-odstotna. Zato tudi vsi tisti organizatorji (pobudnik tradicionalnega zajtrka naj bi bila Čebelarska zveza) niso mogli zagotoviti donatorsko dobavljene hrane.

Posledica št. 1: Ne gre več brezplačno.
Kot so sporočili na ministrstvu, so zato organizacijo (brezplačnega) slovenskega zajtrka prepustili vsaki šoli in vrtcu posebej.

Posledica št. 2. Magnetki in zgibanka.
Moj otrok je domov prinesel magnetek in zgibanko o pomenu zdrave prehrane. Na krožniku pa ni bilo ničesar. Vprašanje: koliko stane 300.000 zgibank in magnetkov, ki so jih bojda razdelili po OŠ in vrtcih? Tudi če je vsak le 50 centov, to pomeni 150.000 evrov. Zagotovo ne zadostuje za zdrav zajtrk (kot mama, ki vsako jutro poskušam skuhati dober, zdrav okusen obrok, vem, da ga s 50 centi po ”glavi” ne morem) … vendar … a ni v tem primeru boljši rek: Manj je več? Takšnega mnenja je bila tudi učiteljica, ki je iz protesta ugriznila v magnet … češ, otroci, ”matr je dobr, kajne”?!

Posledica št. 3: Vsaj polovica otrok ni imela zdravega zajtrka.
To je moja ocena. Ni podkrepljena s kakšnimi uradnimi ali neuradnimi podatki. Morda je številka večja ali manjša. Toda namen razglasitve dneva slovenske hrane, ki bi naj bil podpora slovenskim pridelovalcem in predelovalcem hrane ter spodbujanje zavedanja in pomena domače samooskrbe, je nekako zvodenel. In tako se spet pogovarjamo o napačnih stvareh …

Kaj bi pa bile prave?
Npr. odgovori na tale vprašanja:
a) Zakaj ministrstvo nima sredstev, s katerimi bi lahko podprlo projekt Tradicionalni slovenski zajtrk?
b) Zakaj šole ne razpolagajo z dovolj sredstvi, da bi lahko same poskrbele za zdravo prehrano?
c) Zakaj starši ne morejo plačevati računov?

Vse čestitke tistim šolam in vrtcem, ki so prostovoljno in samoiniciativno poskrbele za zdrav zajtrk. Iskrene čestitke pedagoškemu in strokovnemu osebju v teh šolah. Čestitke tudi staršem (in otrokom), ki so v marsikateri šoli in vrtcu sami poskrbeli za zdravo prehrano. Čestitke za pobudo. Odlična je. Pa vendar.
Bistvo je (še vedno) skrito.

Na eni strani so tisti, ki zaslužijo nekaj tisoč (ali deset tisoč) evrov in si nikakor ne predstavljajo, kako je preživeti s 500 ali z 800 evri na mesec (pa odločajo o nas); na drugi strani pa tisti, ki jih je sram priznati, da nimajo več za šolske potrebščine. Oblačila. Hrano. Kaj šele za počitnice. Res je, zagotovo s(m)o tudi takšni, ki se nam kdaj pa kdaj ne ljubi pripraviti zdrave hrane. Ker je enostavneje poseči po hitri, po tisti že pripravljeni, po zamrznjeni … pa vendar: večina bi z veseljem kupovala visokokakovostno hrano, ekološko, po možnosti biodinamične pridelave, če bi si jo le lahko privoščila.

Mene je sram, da živim v taki državi (saj ne rabim naštevati, ne?).
Sram me je, da pišem kolumne, namesto da bi kaj konkretnega storila.

Sita sem besed.

Vir: www.razglej.se